Mal mimgrede

Zadne čase sm čiz na nuli. U šol me zadne cajte use jebe, sploh ne najdem tistega veselja hodt u šolo, kukr sm jo meu u osnovni. Vem da sm u 9. razredi kumi čaku, da bom šel u novo mesto. Zdej je glih obratno. šel bi nazaj u tržišče.
Sicer res prvi mesc je blo zakon-gostilne, pičke, šola je velka, telovadnco mamo... Ampak ko potegnem črto čez odnos s profesorji se pa mal ustav. Pr kemiji mi je taku tečna, da je zadne cajte za popizdit. Mat mi skoz teži nej se kemijo učim, da jo bom mel usaj 3. Halo??? Od kdaj pa mene kemija tuk zanima, da bi se jo učiu. Spravm se js kemijo učit, a po dveh minutah zaprem zvezke in knige, pržgem radio in se uležim na pojstlo. Tovrstnim užitkom se prepuščam dokler mat ne prdivja u sobo in začne zjat zakaj se ne učim. Sej nebi blo nč narobe, ampak učit se moram kemijo!!! Js sm na tehniški gimnaziji, fizka in matematka mi gresta nad mojimi pričakovanji brez kakega posebnega mučenja ali učenja. Kaj človek sploh še bolšga hoče. Pr matematki in fizki sem med 3 in 4. Mat bi mi mogla čevle pucat, ne pa zjat, naj se učim kemijo.

Drug problem je ta, da odkar me tista je pustila, sploh ne najdem tistga tapravga zagona za živlenje. Sicer res zgleda, da sm še kar tok hiperaktiven kukr sm prej biu. Wrong, majstr. Najraj bi kr pustu šolo, se izučiu za mehanika, šel na svetovni rally, zmagau v kaki nizki kategoriji in postal tovarniški dirkač (ja, ja, dream on)...Sicer vem, da do tega ne bo nikol pršlo, ampak neki me mora poganjat naprej. Mat mi že odkar pominm hoče iz glave izbit dirke. Ka je tuk narobe, če me zanimajo dirke?? Vsak ma neko veselje, vsak ma pravico met neko veselje, noben pa nima pravice men odvzet to veselje.

Zato bom še naprej lepo sanjau o mirni puberteti, ker vem, da tega ne bom nikol doživeu.

Lep pozdrav še naprej.